Zgodovina brezovega soka

 

Ljudje so se verjetno lotili pridobivanja drevesnih sokov že v neolitiku.

Prvi pa je brezov sok opisal arabski popotnik  Ahmed ibn Fadlan leta 921 na potovanju po povolški  Bolgariji.  Dominikanski  menih Albertus Magnus je leta 1240 omenil proizvodnjo brezovega vina, ki je bilo v 19. stoletju priljubljen napitek princa Alberta, moža angleške kraljice Viktorije.

Italijanski botanik Pietro Andrea Mattioli je leta 1561 kot prvi opisoval zdravstvene učinke brezovega soka. Uporabljali so ga za odstranjevanje ledvičnih kamnov ter zdravljenje vnetja mehurja in želodčnih ran. Leta 1772 je bil brezov sok na Danskem vključen v farmakopejo ( knjigo zdravil ). Napoleonov glavni zdravnik baron Pierre-François Percy ga je označil za nepogrešljivo zdravilo za zdravljenje revmatičnih obolenj, protina in težav z mehurjem.

Leta 2012 je Laboratorij za bioanalizo in biodozimetrične metode latvijske univerze izvedel teste brezovega soka in vitro in in vivo na 50 udeležencih in ugotovil, da aktivne substance brezovega soka obnavljajo zgornje sloje kože in zmanjšujejo pigmentacijo. Globji sloji kože so postali elastičnejši, saj brezov sok spodbuja ustvarjanje novega kolagena.

Tudi Slovencem sok breze ni povsem tuj.

Že plemeniti Janez Vajkard Valvasor opisuje v svoji znameniti knjigi “ Slava vojvodine kranjske “ pridobivanje zdravega napitka iz brezovega soka.  Zapiski govorijo o pridobivanju brezovega soka na Koroškem na koncu 19. stoletja. V sredini 20. stoletja so  brezov sok še pridobivali v okolici Logatca na Notranjskem.

Zgodaj spomladi leta 2015 so se Robert Bartol, Tine Marin in Dražen Vavžik, vsi iz Novega mesta, odpravili v gozdove Dolenjske, Bele krajine in bližnje Hrvaške in brezov sok je ponovno pritekel iz domačih brez.

Zdravstveni učinki in izkušnje pri pridobivanju so potrdile smotrnost pridobivanja brezovega soka v domačih krajih in padla je odločitev, da se  leta 2016 začne redna proizvodnja.